Selma in Lojzka

V soboto 13. marca ob 19.30 uri gostuje gledališče Koper Koper z romantično komedijo Selma in Lojzka. To je zadnja abonmajska predstava v sezoni 2009/2010


Zasedba: Režiserka: Katja Pegan
Asistentka režije: Samanta Kobal
Scenograf: Milan Percan
Kostumografka: Ana Matijevič
Avtor glasbe: Mirko Vuksanović
Oblikovalca luči: Katja Pegan, Siniša Milić


Igralci:
Selma: Ljerka Belak
Lojzka: Desa Muck
Rebeka: Vesna Maria Maher
Rajko: Vojko Belšak, Gorazd Žilavec
Marjan: Siniša Bukinac, Žiga Rustja

Trajanje: 80 minut

Selmi in Lojzki se je življenje začelo prevešati v drugo polovico in obseda ju strah, da doslej v resnici sploh še nista živeli. Lojzka, preprosta in vsaj na videz rahlo omejena, je bila doslej sicer čisto zadovoljna s sabo in se je našla v svojih malih dnevnih ritualih, potrpežljiva in skromna, je samotno uživala v malih stvareh. Toda Selma, izkušena, z dolgo vrsto moških in zvez z nesrečnimi konci, in večno hlastava za nečim večjim in usodnim, ji na petdeseti rojstni dan odpre oči. Da bi zapolnila lastno praznino prevzame v roke Lojzkino preobrazbo. Zunanjo in notranjo. Sili jo v zabave in ji skuša najti moškega, saj se zdi Selmi nedopustno, da bi Lojzka s tega sveta odšla kot devica. Tu je še Irma, Selmina nezakonska hči, ki se vrne iz tujine, noseča s poročenim moškim, ki zanika očetovstvo. Irma postavi na glavo vse, kar sta Selma in Lojzka doslej sprejeli za zveličavno. Predvsem Selma. Njena življenjska filozofija, zmašena skupaj iz tistega kar je videla v sentimentalnih nadaljevankah, ljubezenskih romanih in slabo razumljenih knjigah za instant duhovno rast in samopomoč, vse skupaj začinjeno z grenkobo osamljene ženske, ki ji ni nikoli nič zares uspelo, a si tega noče priznati, vse to se ji zamaje v temeljih. Nasprotno pa Lojzkine čistosti, ki občasno daje vtis bebavosti, ne more nič omajati. Je večni otrok, ki se čudi in nikdar ne obsoja.

Priljubljena pisateljica in dramatičarka Desa Muck s komedijo o Selmi in Lojzki ne želi le zabavati, temveč spregovoriti tudi o strahu. Kajti Selma in Lojzka je zgodba predvsem o tem. O strahu pred staranjem, pred skrivnostmi lastnega spola in samega sebe, pred ljudmi in refleksijo, ki jo odsevamo v njih, pred življenjem. In v končni fazi pred smrtjo, ki pride, ko morda še nismo začeli niti živeti, ker smo življenje odlašali in prelagali na kdaj drugič. Strahovi, ki se lahko zgodijo vsakomur, a so neskončno smešni, če jih lahko opazujemo od zunaj. Recimo varno pospravljeni v temo dvorane.